Industrijski pejsaž (2011)

Kurator: Miha Colner
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2011
Dolžina: 65′ 50”

Socialistični družbeni ustroj, ki je v državah Vzhodne Evrope kraljeval dobršen del dvajsetega stoletja, je v t. i. zahodnih demokracijah sejal strah in na podlagi osredotočene propagande ustvaril številne stereotipe o tem geopolitičnem prostoru. Totalitarno upravljanje vsakdanjega življenja, revščina, zatiranost, brezpravnost, specifična kolektivistična urbanizacija in nasilna industrializacija so morda najpogostejši klišeji o »divjem vzhodu« pred in (tudi) po padcu berlinskega zidu. Tovrstni diskurz se je vehementno ukoreninil tudi v kontekstu likovne umetnosti, ki vzhodni del stare celine pogosto pojmuje kot morbiden in temačen prostor, zaznamovan s sivino, ostalinami arhitekturnih projektov in propadlimi industrijskimi objekti.

Selekcija petih avtorjev prikazuje različne žanre in generacije ustvarjalcev gibljivih slik z območja Slovenije, ki v svojih video delih povzemajo motive mračnih in običajno propadlih industrijskih prostorov. Industrijsko zapuščino interpretirajo na izjemno nedogmatične in ambivalentne načine, ki na sebi ne nosijo nujno negativne konotacije.

Ana Sluga (2006) v videu Away prikazuje boleče rušenje stare zgradbe, ki simbolizira konec nekega obdobja, tako na povsem osebni kot na širši družbeni ravni. Kapitalizem je postal globalna dogma, ki poskuša brez spoštovanja do preteklosti (in brez odgovornosti do prihodnosti) predrugačiti in poenotiti ljudi in prostore celega sveta.

Zemira Alajbegović & Neven Korda (1986) v glasbenem videu Dežuje hard core skupine Tožibabe prikazujeta mračno sliko urbanega središča, njegove marginalne in industrijske objekte, ki se navezujejo na uporniški duh hard core in punk gibanja osemdesetih let v Jugoslaviji.

Marko A. Kovačič (1985) v igranem video performansu Pesem mesa in podoba je telo postala uporablja kulise industrijskega okolja za subtilno upodabljanje fikcije in stvarnosti, ki temeljita na zaznavanju že videnih podob, recikliranih skozi tok zgodovine in postavljenih v nov kontekst.

Skupina TEMP (Robertina Šebjanič, Peter Košir, Luka Prinčič) (2005) oziroma del njenih članov v svojem video delu Cona D, podprtem z računalniško animacijo, predstavlja možnosti drugačnih namembnosti degradiranih industrijskih območij v Ljubljani kot kontrast živim urbanim površinam. Cona D je del širšega projekta skupine TEMP, ki je v letu 2006 zasedla in v kulturne namene zainteresirani javnosti predala opuščeno tovarno Rog v centru prestolnice.

Sašo Podgoršek (1996) je plesni video Vrtoglavi ptič ustvaril v sodelovanju s plesno skupino En Knap. Dolgometražni video skozi gibalne elemente sodobnega plesa predstavlja osebni odnos koreografa Iztoka Kovača do svojega rojstnega mesta (Trbovlje), polnega industrijskih ostalin in opustelih rudniških jaškov.

Ana Sluga, Away, 1′
Ana Sluga, 2006
Ana Sluga, Away

Alajbegović Zemira & Neven Korda, Dežuje, 2′ 29”
Alajbegović Zemira & Neven Korda, 1986
Alajbegović Zemira & Neven Korda, Dežuje

Marko A. Kovačič, Pesem mesa in podoba je telo postala, 16′ 25”
ŠKUC-Forum, Ljubljana 1985
Marko A. Kovačič, Pesem mesa in podoba je telo postala

Skupina TEMP (Robertina Šebjanič, Peter Košir, Luka Prinčič), Cona D, 11′ 59”
Robertina Šebjanič, 2005
Skupina TEMP (Robertina Šebjanič, Peter Košir, Luka Prinčič), Cona D

Sašo Podgoršek, Vrtoglavi ptič, 33′
En-Knap & TV Slovenija, 1996
Sašo Podgoršek &  Iztok Kovač, Vrtoglavi ptič