Performans in video sta se kot umetniški disciplini vzpostavili v istem času in v kontekstu konceptualistične umetnosti oz. “novih umetniških praks”. Kako se performans in video ogledujeta v vzratnem ogledalu, smo pokazali na razstavi in pogovoru v ljubljanskem Slovenskem gledališkem inštitutu od 5. do 16. junija 2014.

Razstava, ki jo je kurirala Barbara Borčić, je pokazala na različna razmerja med uprizarjanjem in gibljivimi slikami. Na ogled so bili video akcija (Nuša in Srečo Dragan: Video slikanje), studijsko snemanje in avtorski video (Miha Vipotnik: Videogram 4), video performans (Marko A. Kovačič: Casus belli; Duba Sambolec: Collectors #3, *Settings*), akcija za kamero (Martina Bastarda, Mateja Ocepek, Nataša Skušek: Pissing), performans za kamero (Tomaž Furlan: Wear IV–V; Ana Čigon: One More Kick) in urbana koreografija (Mateja Bučar: The Unnoticed).

Pogovor, na katerem so sodelovali Barbara Borčić, Jurij Krpan, Primož Jesenko in Rok Vevar, pa je izpostavil potrebo po povezovanju, tvorjenju in sobivanju različnih arhivov in iniciativ, institucionalnih in zasebnih, strokovnih in umetniških …

Projekt sta pripravila SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana (Postaja DIVA, spletni in fizični arhiv video in novomedijske umetnosti) in Slovenski gledališki inštitut.

VEČ: www.scca-ljubljana.si/arhiv/tekma-s-casom.htm